Trpljenje prinaša odrešitev!

Zapis Deana Karnazesa

Pojdimo naravnost k stvari: vzdržljivostni športi so v osnovi povezani z eno samo stvarjo: trpljenjem. Koliko bolečine in muk je človek pripravljen prenesti, da bi prišel do cilja. 10-kilometrska tekma se običajno konča v manj kot eni uri, tudi na najtežjih progah. Naporen maraton je večurno kaznovanje. Sto milj dolg ultramaraton pa trpljenje dvigne na povsem drugo raven. Da ne bo pomote, trpljenje ne predstavlja celotne slike pri teku na velike razdalje. Med potopom in agonijo pridejo trenutki transcendentne sreče, ki se lahko približajo božanskemu, zlasti če ultramaraton poteka na tako čudovitem kraju, kot je Patagonija.

Nisem načrtoval grozljive tekme; tega nihče nikoli ne počne. Zastavil sem si visok cilj, saj je bila ta tekma pomembna. Vidite, vrnil sem se v Patagonijo, da bi se udeležil tekmovanja, ki sem ga prvič pretekel leta 2010. Takrat je bila dirka dolga 50 milj. Od takrat je Patagonia Run zrasla v največjo trail dirko v Južni Ameriki, razdalja pa se je podaljšala na 100 milj, kar je dvakrat več od prvotne dolžine. Rad imam daljše razdalje. Da, to bo dobra tekma, sem si rekel.

Prvih devet milj je šlo nekako v redu. Da, teren je bil strm in da, vsi smo se prehitro izčrpali v navdušenju, polnem adrenalina, a počutil sem se sposobnega. Toda pri desetih miljah se je nekaj spremenilo. Začelo se je z globoko slabostjo v želodcu. Običajno imam močan želodec, zato se s prebavnimi težavami (GI) ne spopadam pogosto. Osvežil sem se s Hammer Gelom, izdelkom, ki ga poznam, mu zaupam in ga že leta uporabljam na mnogih tekmah. Težava ni bila v gelih. Večer prej sem jedel ceviche (surove ribe) in začel sem premišljevati, ali je to morda razlog? Kakorkoli že, bilo mi je neznansko slabo, dirka pa se sploh še ni zares začela.

Obstaja prostor, kamor grem, ko postanejo stvari neprijetne. Pravzaprav je to srečen kraj, takšen kot je, razpadajoč in beden. Moj um se obrne navznoter, očala za vse, kar zadeva prihodnost, odložim, misli na preteklost pa zazidam. Osredotočim se le na trenutni trenutek – na tu in zdaj – in ves napor usmerim v eno samo dejavnost: da po svojih najboljših močeh postavljam eno nogo pred drugo. Pred mano je bilo neusmiljenih in na videz nemogočih 90 milj, ki so seveda še ostale. Moj um premaguje milje – sem se spomnil in naredil še en korak.

Ne glede na to, kako naporno je moje napredovanje, čez dan mi uspe iti naprej in končno nastopi noč. V Patagoniji se stemni. Zelo se stemni. Človek pozabi, kako temno postane, če si daleč od vseh virov svetlobe. Toda pripravljen sem bil. Iz nahrbtnika potegnem svojo glavno naglavno svetilko in jo prižgem. Ne prižge se. Poskusim znova. Nič. Zagotovo sem po nesreči pritisnil na stikalo, ko sem čez dan brskal po nahrbtniku; zato se je izpraznila. Nič ne morem storiti. Izvlečem svojo zadnjo svetilko in jo prižgem. Nič. Tipam v temi in menjam baterije (kot izkušen tekač sem imel s seboj polnilno svetilko in takšno na baterije). Tudi s svežo baterijo se moja rezervna svetilka ne prižge. Zagotovo je pregorela žarnica.

Na srečo me v temi najdeta dva sotekača in prijazno delita svoji luči, da lahko nadaljujem pot. Poskušamo komunicirati, a ne govorita angleško, moja španščina pa je obupna. Končno prispemo do postaje za pomoč, kjer sem v torbo za prav takšne izredne razmere skril tretjo svetilko.

– “Mucho gracias,” – se jima zahvalim. „De nada“ – odgovorita. Bila sta vljudna; čeprav je bilo to veliko več kot le „ni za kaj“, saj sta me s skupnim snopom svetlobe poskušala voditi po ozki poti v divjini.

Takoj ko sem vstopil v zavetje okrepčevalnice, mi je prostovoljec prinesel prej oddano torbo. Prebrskam jo in najdem svojo zasilno svetilko, tisto, ki je še nikoli nisem moral uporabiti. Prižgem jo. Uganete, nič. V takšnih trenutkih se lahko le smejiš. Človek se počuti kot popoln idiot, a kaj drugega bi lahko storil? Moj moto je, da imej vedno rezervni načrt za varnostni načrt. Ali potrebujem rezervni načrt za svoje rezervne načrte? Le do določene točke lahko greš.

Kot da bi Bog tako načrtoval, se je na okrepčevalnici po naključju pojavil planinec kot prostovoljec. Videl je mojo stisko in mi dal svetilko. Takoj jo je snel z glave in mi jo podal. Ponudil sem mu plačilo, a je zavrnil. Roko sva si podala in moja vera v človeštvo se je obnovila.

S svežo naglavno svetilko na mestu, z novo upanjem sem se odpravil naprej, v napačno smer. To ni bilo prvič, da sem se izgubil. Sama proga je bila zelo dobro označena, a ob odhodu z okrepčevalnic ni bilo vedno jasno, kam kreniti. In spoznal sem, da nihče ni razumel mojih poskusov, ko sem spraševal, ali hodim v pravo smer. Na moja nerazumljiva vprašanja v angleščini so odgovarjali z navdušenim nasmehom in kimali. Le poskušali so biti pozitivni, a niso imeli pojma, kaj sprašujem. In če pomislim, dve leti sem se v srednji šoli učil španščino! Prekleto dobro mi je šlo.

Moja slabost se je nadaljevala. Če ste kdaj doživeli občutek, da se na eni strani počutite prevzete, na drugi strani pa se vam misel na hrano zdi popolnoma odvratna, potem ste v moji realnosti. Moja strategija za gorivo in hidracijo trenutno obsega: Raw Energy Hammer Bar (ugotovil sem, da sta okusa ovseni kosmiči z jabolkom in čokoladni koščki s kokosom najboljša), dve Endurolytes Extreme Caps na uro in tablete Endurolytes Fizz v moji vodi (šumeče tablete pomagajo pri spahovanju, kar prinese veliko olajšanje). Medtem uživam Perpetuem Solids, da dobim dodatne kalorije in ohranim usta vlažna. Po svojih najboljših močeh uživam gorivo in to me ohranja pri življenju.

Ko se naslednje jutro zdanì, pride tudi nevihta. Tek v dežju nekaj časa ni neprijeten. Toda dež iz ure v uro začne izsuševati kožo. Kar se tiče glave, prah, ki sem ga prej čutil na tekmi, je zdaj izginil. Slabost je, da je blato, ki ga je ustvaril, postalo drsno kot sluz. To je teren, kjer lahko človeku tudi brez kakršnih koli stranskih težav med tekom nepričakovano spodrsne. Na spustih pa je bilo vprašanje, kako globoko lahko zapičiš nohte v zemljo, da bi ustavil drsenje (morda na precej strmem spustu, natančneje po skalah, čeprav sem se trudil, da o tem ne bi razmišljal).

Dež je nenehno padal. Vzponi in spusti so postajali vse težji. Skupaj bi bilo 28 445 čevljev gor in dol. Za primerjavo, najvišji vrh Južne Amerike, Aconcagua, ima 22 837'. Vsaka okrepčevalnica je bolj podobna bolnišnici. Razpadajoča telesa so ležala razmetana, brez življenja in turobna. Zakaj se mi ultramaratonci izpostavljamo takšnemu nasilju? Seveda razumemo, da moramo preteči sto milj čez gore. Toda cena za nas bi bila veliko višja, če se ne bi lotili takšnega izziva, kot če bi počeli to, kar počnemo. Zmoremo, torej moramo. S čimerkoli manj bi ogrozili svoj obstoj.

Na neki točki se tekaška proga nadaljuje v jezeru. Resno? Gotovo sem se izgubil, čeprav oznake jasno vodijo v vodo. Sprva nerad vstopim. Toda potem sprejmem vso absurdnost položaja. Že prej sem bil na nešteto ultramaratonih, ki so vodili čez potoke in celo reke, a z jezerom se še nikoli nisem srečal. Hodim po vodi do stegen morda eno miljo. Na tej točki sem nehal preverjati čas in razdaljo. Šteje le trenutni trenutek; vse ostalo je izginilo v šumu v ozadju. Spodnji del telesa imam moker, rokavice so premočene, svojih dveh nagubanih in bledih rok v njih ne čutim več.

Še več okrepčevalnic pride in gre. Vidim še več pokolov. Moji sotekmovalci se sesedajo, in to niso ljudje, ki bi hitro obupali. To so borci, preživeli, bojevniki do konca. Vidim športnika, ki leži na hrbtu na postelji, blizu ognja. Videti je kot faraon v svoji grobnici, sklenjene roke počivajo na prsih. Čevlje so mu sezuli, stopala so okamenela, bela, razpokana in kamnita.

Bliža se moja druga noč. Še vedno grem naprej, počasi. Vsak stik z zemljo povzroči kratek električni šok v mojem trupu, čeprav sem za ta udarec hvaležen. To me drži budnega. Pravim si, da če še vedno čutim bolečino, potem moram biti še živ. In če sem še živ, moram biti hvaležen.

Kar zdaj stoji med mano in ciljno črto, je peklenski in izpostavljen 3200-metrski vzpon. Naslednjih deset milj proga vodi po pobočju gore navzgor po ozki, koreninasti in blatni poti, ob poti pa ni nobene pomoči. Odpravim se. Ko pridem do grebena, piha divji veter. Vse, kar je povezano z mano, histerično klika in plapola v sunkih vetra; hrup je oglušujoč. Odpihne me na stran, podprem se in postavljam eno utrujeno nogo za drugo na tla. To je naporno, okorno delo. Prsti so odmrli, stopala ne čutim, moja čeljust je, kot bi bila omrtvičena. Ko se dotaknem konice nosu, ne čutim ničesar. Izginjam v svoji zavesti in zdi se, kot da sem v sanjah, čeprav imajo sanje zelo resnične posledice, če naredim napačen korak. Še en sunek vetra me potisne na stran in čutim, kako se moji prsti na nogah oprimejo podplata mojih čevljev. Pravijo, da brez vojne ne vemo, ali smo strahopetci ali heroji… no, tukaj je moja vojna.

V tej fazi vojne zame šteje le ena stvar: priti do cilja. V Patagonijo nisem prišel, da bi tekmoval; v Patagonijo sem prišel, da končam tekmo. Na 100-miljski dirki preteči 90 milj velja za premalo. Končno pridem do table, na kateri piše: 9 km do cilja. To je le 5,6 milje. Imam približno tri ure, da prehodim to razdaljo, in navdušen sem. Obeti so spodbudni. Načrtujem, da bom prispel v eni uri. Proga je veliko bolj prehodna kot koreninasti in skalnati teren prejšnjih etap. Ena ura je popolnoma izvedljiva, si rečem.

Ja, res. Kolikokrat sem se izgubil v zadnjih miljah, se ne bo nikoli izvedelo. Moja sposojena naglavna svetilka zdaj komaj daje svetlobo, moja koncentracija pa je v celoti usmerjena v to, da se ne spotaknem. Ni mi treba dolgo zdržati, si mislim. S svojega zornega kota vidim ciljno črto na levi in zelo jasno slišim glasbo ter glas napovedovalca. Toda pot, po kateri hodim, se oddaljuje od tega mesta, ne vodi proti njemu. Minila je ura in ciljno območje je popolnoma izginilo. Nič ne slišim. Zato se obrnem.

Ko pridem nazaj na glavno cesto, naletim na drugega tekača. Vprašam ga, ali hodiva v pravo smer? Pogleda me, kot da sem prišel iz vesolja. Poskusim znova, a jasno je, da moje besede ne dosežejo cilja. Najdem tudi druge tekače, a zdi se, da so vsi v kolektivnem deliriju, v komi se vlečejo, oči so prazne, obrazi pepelnato sivi in izsušeni, noge se komaj dotikajo tal. Na obeh straneh ceste stojijo poltemne hiše s kresom in ne morem se odločiti, ali gre za okrepčevalnice ali zasebna stanovanja. Slišim pritajen pogovor, a ne morem razvozlati, ali govorijo meni? Potem nenadoma zagledam dve ogromni beli krogli, ki strmita vame. Prizor je srhljiv in eteričen. Moj tempo se upočasni in pretresen grem naprej, dokler ne spoznam, da na cesti stoji konj, samo stoji in me gleda s svojimi izbuljenimi očmi, osvetljenimi v razpršeni svetlobi moje svetilke. Mineta dve uri.

Ko končno zavijem na pot, ki se zdi, da vodi v mesto, moja naglavna svetilka zbledi v komaj kaj več kot bledo rumeno luč. Toda potem me nenadoma napade svetloba. Zaslepljujoča in silovita. Nekdo je očitno mislil, da če močni žarometi svetijo neposredno v moje oči, bo to izboljšalo moj vid. Zgodilo se je ravno nasprotje. Morda so se moje zenice trajno razširile, ko sem toliko ur krmaril po temi. Kakorkoli že, vidim samo belo. V daljavi slišim glasove, a ne morem razvozlati, ali vpijejo name ali na nekoga drugega. Z rokami si pokrijem oči in zavpijem nazaj: „Sem na pravi poti?“ Njihovo vpitje se okrepi. Ne razumem niti besede. Vidim zmedene ljudi, ki gledajo vame, kažejo s prstom, mahajo in gestikulirajo, a zdi se, da si vsi nasprotujejo. Polnoč je in tečem že 36 ur. Moj um ne deluje pravilno ali njihov? Logika gre skozi okno, ko tečeš že dve noči.

Gospa pred mano drži telefon in vidim, da ima odprt Google Prevajalnik. Spregovorim v njen telefon: „…a… grem po pravi… poti?“ Potegne telefon nazaj in pogleda Google prevod. „Da! Da!“ – reče divje. Vsi ostali se pridružijo kričanju. Obrnem se, da bi začel teči, ona me udari po hrbtu, jaz pa se nenadoma spotaknem ob robnik in se udarim v obraz. Zvok trka je, kot bi boksarja nokavtiral zlobnež v 9. rundi. Pet-šest ljudi priteče in me začne vleči na noge. Uporim se, poskušam razložiti, da ne smem sprejeti zunanje pomoči. „No bueno, no bueno…“ – prosim. Zmedeno me gledajo. Poberem se s pločnika in se poklonim kot matador. Videti so še bolj zmedeni, a kljub temu ploskajo. Nisem prepričan, ali so imeli kakšno zvezo z dirko.

Zadrgamo po tlakovani cesti proti cilju. Ni važno, da je 5,6 milje trajalo več kot tri ure. Ni važno, koliko časa sem porabil za vračanje po lastnih stopinjah v temi. Štelo je, da mi je uspelo; ostal sem na progi in renčaje prehodil celotno pot. Prečkam ciljno črto in tekmovalni uradnik mi obesi medaljo okoli vratu. Tekma se je ugodno končala. Počutim se kot Odisej. Zanašajoč se vrnem v svojo hotelsko sobo in se oprham. Umivalnik je videti kot blatna luža. Spijem paket Strawberry Recoverite, vzamem 50 mg Hammer CBD skupaj z dvema REM Caps in zaspim globok spanec. Naslednje jutro izvem, da skoraj polovica tekmovalcev ni prišla do cilja. Že prej sem sodeloval na težkih tekmah, toda ko 154 izkušenih in elitnih ultra-tekačev ne pride do cilja, veš, da je bila tekma peklenska. To so ljudje, ki ne obupajo, ne da bi dali vse od sebe.

Končno se morda vprašate, ali se bom kdaj vrnil na Patagonia Run? Vsekakor! Še več, rad bi bil tam tudi naslednje leto. Seveda bi rad izboljšal svoj čas, a naučil sem se, da so takšna opravila kot preganjanje mlinov na veter. Moje letošnje izkušnje se morda sploh ne bi dalo izboljšati, ker je bila odrešitev. Dokazal sem si, da sem še vedno sposoben povesiti glavo in renčaje premagati karkoli. V življenju so takšne potrditve redke. Če postanejo stvari zelo neprijetne, še vedno lahko opravim svoje delo. Še nikoli v življenju nisem tako pridno delal, da bi prišel do cilja; še nikoli nisem tako globoko trpel. Patagonia Run 2022 ni bila lepa, bila je čudovita.

-----------------------------------

Športnik Hammer Nutrition, Dean Karnazes, je ultramaratonec in avtor uspešnic NY Timesa. Dean je trikrat prejel nagrado Competitor Magazin za vzdržljivostnega športnika leta ter je prejemnik predsedniškega sveta za šport, fitnes in življenjsko delo na področju prehrane.